Neizmerno sem imela rada babico, nikoli se ne bom sprijaznila, da je ni več. Večkrat premišljujem o njej in bi si želela, da je ob meni. Prav zato mi je njena ženska ura tako vredna, ker me spominja nanjo. 

Včasih se vprašam, ali sem ji dovoljkrat povedala, da jo imam rada in nikoli ne bom pozabila, kako me je razvajala s kosili in vedno skrbela zame. Ta ženska ura, ki jo sedaj nosim jaz, je vedno bila na nočni omarici, ko je bila babica doma. Ko pa se je kam odpravila, jo je vzela s seboj. Tako se prav spominjam, kako si jo je vedno pripenjala počasi in varno. 

To so bili časi, ko si imel še samo eno uro in to je bila dobra ura. Danes pa se vse prodaja že tako poceni, da imaš lahko doma 10 ur in vedno daš gor drugo. Lahko jih kombiniraš z oblačili. To meni sploh ni všeč, sama sem tradicionalni tip človeka in ženska ura pri meni mora biti le ena in ta dobra.

 Očitno razmišljam podobno, kot je razmišljala moja babica. 

Ko si mlad, ne ceniš tako stvari od starejših, potem pa, ko leta pretečejo začneš na stvari gledati drugače. Meni danes od babice ženska ura pomeni največ, ni ure, ki bi mi bila lepša in ni takšne ure v izložbi, ki bi mene pritegnila, ker je ženska ura od babice edina ura, ki pri meni šteje. 

Večkrat, ko sem žalostna ali srečna, se zazrem v babičino uro in takrat mi je lažje, ker vem, da nikoli ni tako težko, da ne bi mogla stvari rešiti, tega me je učila babica. Njena ženska ura me varuje in mi daje varnost. Mogoče bi nekomu to bilo zelo čudno, meni pa je to čisto normalno. 

Ker je ta ženska ura pri meni na posebnem mestu, si ne predstavljam, da jo izgubim. …