Ko pogledamo nazaj življenje in naše babice in dedke, se redko kdaj spomnimo, da so hišo krasila senčila, bolj kot ne je lipa pred hišo, delala edino senco. Otroci so se po navadi vedno igrali na soncu in nobeden jih ni nikoli podil, naj gredo iz sonca v senco, bolj kot ne senčila niso obstajala, otroci pa so sonce iskali in uživali na njem.

Danes pa je malo drugače. Se mi zdi, da vsi iščemo senčila, bilo kam gremo. Ali na kopališču, na bazenu, v planinah, doma, na kavici, čisto vsepovsod predenj bi želeli uživati v trenutku se prepričamo, če so senčila v bližini. Tako smešno se mi vse skupaj zdi, prav spomnim se, ko sem bila mala, kako me je babica okregala, če sem sedela v senci in mi rekla, naj grem na sončka, danes pa mamice delajo obratno iz sončka morajo otroci v senco in prav senčila so tista, ki jih je danes skoraj preveč vsepovsod.

Vse te marele, tende, rolete nam včasih vzamejo tisti občutek svobode, kar omejeni smo z njimi. Recimo en primer morja, ko so senčila danes obvezna. Na plaži si sposodimo eno marelo in si naredimo senco, da bo naš otrok sedel in ležal v senci. Se sploh zavedamo, kako senčila omejujejo otroka. Tako mora otrok sedeti in se igrati na slabih dveh metrih. V bistvu mu omejujemo gibanje in tako otrok preživi dan na plaži na slabih dveh metrih, tam se igra ,je in počiva. Kar groza me je, kako smo se omejili, senčila pa so tista ki nas omejujejo. Včasih so otroci tekali po vsej plaži sem ter tja, le malokrat so prišli k brisači, da se malo pogrejejo in že so spet bili po vsej plaži. Tako je prav in senčila ne bi smela tako vplivati na naše gibanje.

 …